Sem resnično občutljiv človek. Ko je moje zdravje ok in ko so moji družinski člani v redu se tudi sama počutim ok, če pa pride do kakšne bolezni, pa je pri meni že na pohodu depresija. In to ne kakšna huda bolezen, lahko samo običajen prehlad, ali se kdo kaj malo udari, ga boli želodec, takrat moje telo odpove. Takrat sem v krču in enostavno ne morem delovati, zame se ustavi čas, ničesar se ne morem lotiti, pa čeprav moj otrok spi, ker preboleva prehlad. To je že dovolj, da pri meni začne udarjati depresija, saj enostavno mislim na najhujše.
Že tolikokrat sem se hotela zbrati in si govorila, da je to del življenja, pa ne gre. Enostavno, ko nastopi bolezen, takrat pri meni nastopi depresija. Nekateri bi rekli, da to ni možno, pa je, če si resnično labilna oseba in te vsaka stvar vrže iz tira in verjetno nekje od znotraj že depresija čaka, da pride pravi trenutek, da izbruhne, pri meni je to enostavno kakršna koli bolezen družinskih članov.
To je zelo naporno, kajti takrat bi morala imeti moči, da pomagam, jaz pa odpovem in ne morem storiti ničesar. Postopam sem ter tja in si želim, da to mine. Lahko bi se umirila, si povedala, da to ni nič takega, preštudirala in se pozanimala, kaj moram storiti, tako pa depresija zmaga. Ko pa bolezen in karkoli izgine, takrat pa depresija še ostane. Počutim se kot cunja, vse bi dala, da ne bi bilo tako, samo saj veste, kaj je depresija, o je zahrbtna bolezen, ki ji skoraj ne moreš biti sam kos. Potrebuješ pomoč, jaz pa nočem k zdravniku, kajti da bom samo slišala izraz depresija, me bo še bolj uničilo, zato se jaz in moja depresija bojujeva sami med seboj in upam, da jo premagam.