Vzdrževana gozdarska mehanizacija je pogoj za odlično delo
Kot otrok sem vedno rad obiskoval strica in teto, ki sta živela visoko v gorah.
Njuna lesena hiška je bila kakor iz pravljice, postavljena na majhni jasi sredi temnega gozda. Stric je bil gozdar in lovec, teta pa je invalidsko upokojena. Živita idilično življenje, otroci so že veliki in samostojno živijo v mestu. Sprehodi s stricem so bili vedno zanimivi in poučni. S puško na rami in lovskim psom Dingom na povodcu smo ure in ure pešačili po gozdovih okrog hiše. Stric je vedno govoril in razlagal, zdaj o tem grmu, zdaj o tem ptiču, ki je sedel na hrastovi veji in veselo čivkal. Povedal in tudi praktično mi je pokazal, kako se bere sledi in kakšne vse obstajajo. Najbolj pogosto sva videvala odtise kopit srnjadi, sem ter tja kakšna sled divje svinje, samo medvedjih nisva našla. Po ostrini roba odtisa lahko ugotoviš koliko je sled stara, je venomer ponavljal.
Pa gibanje živali lahko ugotoviš tudi po zlomljenih vejicah grmovja ali dreves. Tako sva se dneve in dneve potepala po gozdovih. Včasih pa me je vzel s seboj v službo, službo gozdarja in mehanika, gozdarska mehanizacija je bila zaradi svoje narave dela vedno potrebna popravila. Moj stric je vedno zavihal rokave in vedno popravil kar je bilo pokvarjeno. Med vikendi gozdarji niso bilo v službi, gozdarska mehanizacija je bila parkirana v garažah, stric pa je vedno naredil obhod in preveril, če je kje kaj za popravit. Po njegovi zaslugi je bila gozdarska mehanizacija vedno pripravljena za delo. Ostali gozdarji, njegovi sodelavci, so mi vedno govorili, da imajo srečo, da moj stric tako pridno in vestno skrbi, da je gozdarska mehanizacija vedno brezhibna. Po drugih krajih nimajo te sreče in nič kolikrat se zgodi, da gre stric v drugo mesto popravit.
Gozdarska mehanizacija pač mora biti vedno pripravljena za delo…