Kako so mizarski stroji spremenili moj pogled na delo z lesom
Moj dedek je bil mizar. Spomnim se, kako sem kot otrok sedela v njegovem delavnici in opazovala, kako iz navadnih desk nastajajo mize, omare, police. Takrat so bili njegovi mizarski stroji nekaj, kar sem gledala z občudovanjem – veliki, glasni, a v njegovih rokah natančni in nežni hkrati. Les je dišal po domu, stroji pa so peli svoj ritem.
Dolga leta sem mislila, da je to delo, ki počasi izginja. Svet se je usmeril v hitrost, plastiko in serijsko proizvodnjo. A nekega dne sem se odločila, da poskusim sama. Kupila sem nekaj osnovnih mizarskih strojev, postavila manjšo delavnico in začela z majhnimi projekti – polico, okvirjem za sliko, kasneje pa sem si upala več.
Sprva sem se bala. Stroj je deloval mogočnejši od mene, zvok rezila me je opozarjal, da ni prostora za napake. A po nekaj dneh sem spoznala, da mizarski stroji niso nevarni, če jih spoštuješ. So kot partnerji – če jih razumeš, delajo zate, ne proti tebi. Naučila sem se, da vsak stroj ima svoj značaj: skobeljni stroj zahteva mirno roko, tračna žaga natančnost, brusilni stroj potrpežljivost. Ob tem sem odkrila tudi, da so mizarski stroji Mior zanesljiva izbira za domače delavnice.
Največje zadovoljstvo pride, ko kos lesa dobi obliko. Tisti trenutek, ko pogledaš izdelek in veš, da si ga ustvaril sam, je neprecenljiv. Takrat sem začutila, da mizarski stroji niso samo orodje, ampak podaljšek ustvarjalnosti. Omogočajo, da ideja iz glave postane resničnost.
Zdaj v delavnici preživim ure, ki minejo, kot bi bile minute. Zvok žage in vonj po sveže obdelanem lesu me pomirjata bolj kot karkoli drugega. Vsakič, ko kdo stopi v prostor, rečem: ‘To je moj mir.’ In res je – moj mali svet, kjer mizarski stroji niso le naprave, ampak del zgodbe, ki sem jo podedovala po dedku.
Če me danes kdo vpraša, zakaj imam tako rada ta poklic, odgovorim preprosto: ker mi daje občutek ustvarjalnosti in povezanosti s tradicijo. Mizarski stroji niso le kovina in motorji – so most med preteklostjo in sodobnostjo.…