Ko smo prenavljali hišo, sem mislila, da bo največji izziv izbira barv ali pohištva. Izkazalo se je, da je bil pravi problem nekaj povsem drugega – skladiščenje. Nisem si predstavljala, koliko stvari se nabere skozi leta. Šele ko sem stala sredi sobe, obdana z škatlami, sem se vprašala: kam naj sploh vse to dam?
Na začetku sem se trudila, da bi stvari le pospravila. A hitro sem ugotovila, da skladiščenje ni isto kot pospravljanje. Gre za sistem. Za način razmišljanja, kako prostor uporabiti pametno, ne le napolniti. Tako sem začela iskati ideje – od kovinskih regalov v garaži, do škatel z označenimi etiketami in polic, ki se izkoristijo do zadnjega centimetra.
Najprej sem vse urejala doma, potem pa sem ugotovila, da bom nekaj stvari morala začasno prestaviti drugam. Takrat sem prvič spoznala, kako priročne so zunanje enote za skladiščenje. Majhni, varni prostori, kjer lahko shraniš pohištvo, orodje ali dokumente, dokler jih spet ne potrebuješ. Ko sem videla, kako organizirano lahko vse deluje, sem se vprašala, zakaj tega nisem naredila že prej.
Zanimivo je, da ti dober sistem za skladiščenje spremeni način razmišljanja. Ko imaš prostor urejen, se nekako uredi tudi glava. Manj je stresa, manj iskanja stvari, manj občutka, da živiš v kaosu. Zdaj vsaka škatla ve, kam spada, in vsaka stvar ima svoj namen.
Najlepše pa je, da se to znanje prenese tudi drugam. V pisarni sem uredila arhiv, doma garderobo, celo v avtu imam škatlo z osnovnimi stvarmi. Skladiščenje ni več napor, ampak navada – nekaj, kar mi prihrani čas in energijo.
Ko danes slišim besedo skladiščenje, ne pomislim več na prašne prostore in neuporabne škatle. Pomislim na red, učinkovitost in občutek lahkotnosti, ki ga prinese organiziran prostor. In čeprav sem mislila, da bom ob prenovi sanjala le o novi kuhinji, sem ugotovila nekaj drugega – prava sprememba se začne tam, kjer ima vse svoje mesto.