Dolgo časa sem mislil, da so foto knjige stvar preteklosti. Nekaj, kar danes ni več uporabno niti moderno, saj imamo na voljo toliko tehnologije, da so klasične knjige že malo pozabljene. Takšne knjige sem namreč videl le pri babici in starših. Mlajše generacije tovrstnih foto knjig niso več uporabljale in so imele večinoma vse slike na telefonu ali na kakšnem trdem disku. Pred časom pa se je moje mišljenje o takšnih spominih povsem spremenilo. Ni se mi več zdelo, da je to nekaj iz preteklosti ali pozabljeno. Postale so mi zares všeč.
To se je zgodilo, ko sem se odpravil na obisk k staršem in nenadoma videl, da moja mama gleda stare albume slik, ko sva bila s sestro še otroka. Takrat sem se ji pridružil in si tudi sam ogledal fotografije, kar je v meni prebudilo posebne občutke, saj so imele izjemen čar. Zaradi tega sem si rekel, da so foto knjige nekaj, kar bom oblikoval in uredil tudi sam. Ne morem opisati, a tisti občutek, ki so mi ga dale vse te slike, je bil res poseben, zato sem si želel ustvariti spomine, ki bi bili večni.
Nekega dne sem se odpravil v bližnjo foto trgovino, kjer sem našel te foto knjige. Poleg tega sem dal razviti nekaj fotografij, ki sem jih imel na telefonu. Nato sem začel najlepše trenutke zajemati s kamero in te fotografije redno razvijati. Moja foto knjiga se je tako lepo polnila s spomini, na katere sem se lahko kadarkoli z veseljem ozrl.