V današnjem času optika dela skorajda čudeže
Naša soseda je bila vedno dobre volje, zadnje čase pa je bila videti utrujena.
Na klopi pred blokom je večkrat zamišljeno sedela, s sklenjenimi rokami v naročju in mižala, kot bi hotela pregnati neko nevidno senco. Na moje vprašanje, če je vse v redu, je vedno odgovorila, da nič ni, le glavoboli nonstop. Zjutraj, opoldne, zvečer. Še branje časopisa jo je bolelo. To je bilo sila nenavadno, bila je namreč strastna bralka. Njeno stanovanje je bilo polno lesenih skrinj in starinskih loncev v katerih so tičale knjige. Tudi na balkonu jih je puščala kar na soncu, da dišijo po toploti in vetru, je vedno govorila. Sosedje smo jo le nekako prepričali, da je šla do optika, da ji pregleda oči. Verjetno so ti močni glavoboli posledica slabše vidljivosti, si je mislila.
Naslednji dan je šla na pregled, do optika v sosednji ulici. Ni bilo daleč. Ko se je vrnila, je v roki držala svetleč etui. Oči so ji kar žarele, usta so se razlegala v širok nasmeh. V smehu je povedala, da so se njene oči utrudile od nenehnega branja. Niso več tako ostre kot so bile včasih. Kdo bi si mislil. Ko si je prvič nadela očala, ki jih je predlagala optika v sosednji ulici, je nekaj trenutkov samo strmela okoli sebe. Nato se ji je obraz razsvetlil in se je začela smejati. Videla je ostrino otroških obrazov na sosednjem igrišču in na meni je opazila, da imam barvni vzorec na beli majici.
Od tistega dne ni bilo več sence na njenem obrazu. Branje ji je spet postalo veselje, ne več muka. Glavoboli so povsem izginili, njene oči pa so spet našle svet v vsej svoji jasnosti in barvitosti. Nekega dne mi je rekla, da so oči naše okno v svet. In zdaj ko sem ga ponovno očistila, vidim lepoto, ki sem jo že skoraj pozabila.
Nasmehnila se je in pobožala svoja nova očala, ki so ji podarila nazaj ne le vid, ampak tudi nasmeh.…